Seveda lahko poznam veliko teorije s področja matematike, poučevanja, vzgoje in medsebojnih odnosov, berem pametne knjige in še pametnejše članke ter pametujem, pa vendar je brez izkušenj vse takšno znanje brez pomena. Ko se posameznik po preteku nekega življenjskega obdobja ozre nazaj in ovrednoti sadove svojega dela, spozna, da nič ni tako, kot je pričakoval. Le lastne izkušnje izza katedra so nenadomestljiv vir, ki oblikuje učitelja, da svoja ravnanja in odločitve lažje prilagaja vsako leto novi generaciji učencev.

 Neizogibno dejstvo je, da sem v svoj ideal učitelja matematike, ki ga želim dosegati v svojem poklicu, zagotovo vključila najboljše poteze, ki sem jih bila kot učenka, dijakinja in študetka deležna pri svojih učiteljih. Jasnost razlage, strokovna natančnost, poštenost, dinamičnost, plemenita skrb za posameznika, zmernost, doslednost s kančkom popustljivosti. Srčno si želim, da bi na svoji učiteljski poti dosegla ta plemeniti koktejl spoštovanja vrednih potez.

Zavedam se, da bo moje poučevanje vedno polno napak. Mladostni idealizem je eno, realizacija pa drugo. Sploh začetek bo zagotovo poln najazličnejših spodrsljajev. Morda se bom s kombinacijami lotila izbiranja r kroglic izmed n oštevilčenih kroglic (namesto z variacijami), morda me bo k predčasnemu koncu ure zavedla namerno premaknjena ura, zagotovo me bodo dijaki kar nekaj časa prinašali okoli z ponarejenimi podpisi staršev na opravičilih, morda jih niti ne bom znala dobro motivirati za prenos in sprejem svojega entuziazma, gotovo bom katerega od dijakov precenila v svojih pričakovanjih, marsikoga pa neupravičeno podcenila. Se bo že našla ovira, kjer bo moj idealizem pogorel. Seveda lahko pričakujem vzpone in padce v svojem poučevanju. Želim si pa, da bi se znala pobrati in iz implikacije v implikacijo slediti poti do rešitve. Saj je to vendar matematika!

Povezanost vzgoje, pouka in šolstva je verjetno že od nekdaj predmet spolitiziranih debat. Nekaj časa smo bili deležni sklepa, da šola ni dolžna vzgajati, nato ga je zamenjalo stališče, da sta pouk kot posredovanje novih učnih vsebin in vzgoja dozorevajoče osebnosti neločljivo povezana. Seveda je otrokova vzgoja v prvi vrsti dolžnost in pravica njegovih staršev, šola pa je učencu dolžna posredovati zgled pozitivnih vrednot vztrajnosti, truda, zavezanosti k doseganju zastavljenih ciljev, medsebojnega spoštovanja … Pri tem je vsak učitelj zgled svojim dijakom. Uči jih pravil komunikacije, odgovornosti, spoštovanja …

Kaj pa matematika? Z doslednim upoštevanjem implikacij v izrekih uči spoštovanja avtoritete, z navajanjem k sprotnemu delu učencem skuša privzgojiti delovne navade, s “teženjem” ob morebitnih neuspehih spodbuja k odgovornosti za sprejemanje vzponov in padcev, s pohvalo in spodbudo ob uspehih učencem vliva samozavest.

Pa jaz? V svoji naivni viziji učiteljevanja želim dijakom posredovati občutek zmagoslavja ob podčrtanju pravilne rešitve, preko matematike pa bi jim rada posredovala življenjska računska pravila, čeprav se nam včasih zazdi, da ena in ena ni vedno dve. Zavedam se, da so to visoki cilji, vendar uresničljivi oz. vsaj na začetku moram biti prepričana v to.

Sprva je bila matematika le predmet v šoli. Rada sem preračunavala domače naloge, pa stare teste in še naloge za

Vir: Flickr.com

Učitelji zadnja leta pogosto govorijo, da jim je avtoriteta zrušena. Z avtoriteto pa je tako kot z ljubeznijo; ali je ali pa je ni. Kdo nam lahko zruši avtoriteto, če si jo enkrat pridobimo? Ustvarimo si jo sami na svojem področju, in sicer z vsem svojim delovanjem, ne le s položajem. Tudi samo znanje ponavadi namreč ne zadošča. Avtoriteto si pridobimo sami in sami si jo tudi zrušimo; ne rušijo je ne učenci ne njihovi starši. Otroci imajo avtoriteto radi, ker se zaradi nje počutijo varne, učitelj pa jo gradi med pridobivanjem zaupanja otrok.

Vse našteto zmore obvladati le kompetenten, osebnostno zrel in maksimalno (ali vsaj primerno) navdušen in motiviran učitelj, ki poučuje in vzgaja ne le z besedo, marveč predvsem s svojim zgledom. Poučevanju je del življenjskega poslanstva. Učitelji naj bi bili resnični zgled v vseh pogledih, ne le glede snovi, ki jo podajajo. Demonstrirali naj bi demokracijo, sproščenost, užitek pri poučevanju, zadovoljstvo s svojim delom,… Kdor se odloči za poučevanje drugih, naj vzame v zakup, da bo tudi zgled.

A kako doseči tako visoko stopnjo sposobnosti? Z vsestranskim delovanjem!
Učitelje je potrebno najprej naučiti, da bodo znali vzgajati in spodbujati sodelovanje. Razumeti morajo, da je potrebno človeka, ki človek že je, vzgojiti v dobrega človeka, kajti le dober človek lahko prenaša odlično znanje. Tudi baraba lahko ima super znanje, a ga uporablja destruktivno. Bodo farmacija, kemija, genetika pomagale ali uničevale? Oboje je možno. Zato mora biti cilj šole dober človek in zato mora šola vzgojo postaviti pred znanje. Nadvse pomemben je učitelj kot vzor, kot model. Učitelj, ki se uklanja pritiskom, ni primeren vzornik. Najboljši vzor je učitelj, ki sledi svoji življenjski misiji.

Dr. Rober Reasoner
Dr. Reasoner je pritegnil mojo pozornost, saj s svojim fenomenalnim rezimejem hitro povzroči, da se človek zamisli nad lastno pedagoško vizijo. V svoj sestavek sem ga vključila, ker poleg krasnih pedagoških rezultatov ponuja tudi zelo konkretne nasvete.

In kakšni so njegovi dosežki? V člankih ga imenujejo

Biti avtonomen pomeni biti človek. A biti konformist pomeni biti papagaj.

• čudna
• kr nekj
• brezvezna
• zaj*
• glupa
• zapravljanje časa
• neuporabna

Še zlasti z uporabnostjo je križ. Moški si poiščejo partnerke, ki so osupljivega videza, uporabnih veščin pa nimajo. Ženske si najdejo partnerje, ki so sicer baje uporabni, ampak izgledajo odurno neprivlačno. O uporabnih veščinah v partnerstvu sicer nimam namena razpredati dalje, je pa to uporaben (banalen) primer, da uporabnost ni ekvivalentna dodani vrednosti …

Matematika je v vsakem primeru lepa. Lepa v svoji odvratnosti oz. trdovratni “čudnosti”. Navsezadnje lepa, ker ne pozna kompromisov. Je prav ali pa ni.