Med vsemi funkcijami, ki jih učitelj ima, je tudi deljenje ocen. In ne, pisne ocene niso dovolj (funkciji policista med testom in ocenjevalca po testu ne zadostujeta), treba je še ustnih ocen (potrebna je tudi funkcija takojšnjega vrednotenja znanja). Pa ne bom toliko govorila o samem ustnem spraševanju kot o izbiri kandidata za le-to.
Učitelje je bolj strah ustnega kot pisnega spraševanja. In to z razlogom. Med ustnim spraševanjem namreč pride do izraza njihova subjektivnost, učenci pa so hudi detektorji za vsakršne nepravilnosti pri tem procesu. Učitelj, ki bi bil rad dober, bo seveda poskušal narediti kar se le da, da mu ne bi kdo očital, da ni objektiven. Tako se spraševalec spotakne tudi ob izbiro kandidata za spraševanje. Jasno je, da če hoče biti objektiven, ga ne sme izbrati sam npr. tako, da odpre redovalnico in nekoga pokliče. Zato se posluži npr. metode spraševanja po datumih; vendar čez nekaj časa (upam, da) ugotovi, da učenci najprej preračunajo, katere cele številke od ena do številka učencev v razredu lahko z osnovnimi operacijami dobijo iz določenega datuma, in potem se učijo, če je med njimi tudi njihova zaporedna številka.
Bolj napredni učitelji pa se spomnijo, da so igralne kocke bolj objektivne; za pošteno (homogeno) igralno kocko namreč velja, da če jo vržemo, vsako izmed števil od 1 do 6 pade z enako verjetnostjo, in sicer 1/6 oz. 16,7%. Tako prinesejo s sabo v razred eno, dve ali tri kocke, jih nekajkrat vržejo in dobijo ime spraševanca. Na ta način res učitelj (človek) izbere učenca (človeka) po naključju (na random) (random je funkcija, ki se uporablja v računalniških programih za naključno izbiro števila). Ampak a res? Moj bivši profesor je uporabljal metodo treh kock; potem jo je opustil; nek učenec mu je namreč dokazal, da ni vsak učenec
April 13th, 2007 at 23:52
[...] O randomizaciji ocenjevanja je v prejšnjem zapisu razmišljala M., sama pa tale zapis posvečam osveščanju o najpomembnejšemu spoznanju: da smo si različni – tako veliki” kot “veliki mali”. [...]
April 19th, 2007 at 20:32
Zanimivo razmišljanje. Večna dilema profesorjev. Marsikdo zato, ker se mu s tem ne da več ubatadi, sploh ne sprašuje. Zelo se mi zdi dobro opozorilo na profesorski čut in čustva. Učitelj mora vsakodnevno presojati ogromno situacij ravno s svojim čutom.
April 19th, 2007 at 20:47
Pozdravljen Matjaž in dobrodošel na tem predelu spleta.
Hvala za izčrpen zapis o izkušnjah “preskušenih” mačkov. Ravno take izkušnje iz prakse so zelo dragocene za nas, katerih učiteljska era šele prihaja.
Spraševanje za delne ocene je baje “nezakonito”, vsekakor pa se strinjam, da je sprotno delno preverjanje najboljša možnost za sistematično in sprotno spodbudo k učenju, čeprav nekoliko represivno. Navsezadnje imamo tudi na akademskem nivoju kolokvije, s katerimi je mogoče s sprotnim delom opraviti del pisnih obveznosti.
April 19th, 2007 at 21:25
Vsak profesor mora opraviti strokovni izpit = se napiflati vse pravilnike. To je dobro, ker vidiš, kaj v resnici je zakonito in kaj ni. Delne ocene niso bile nikoli nezakonite, to se je samo v določenem obdobju raznesla fama, da je to tako. Ta fama se je nanašala na člen v starem pravilniku, ki je rekel, da se v redovalnico ne sme vpisovati delnih ocen. To je res. Tega tudi ni nihče počel. Vsak si je pluske in minuske… beležil v svojo redovalnico in ob določenem času vpisal celo oceno v redovalnico.