Seveda lahko poznam veliko teorije s področja matematike, poučevanja, vzgoje in medsebojnih odnosov, berem pametne knjige in še pametnejše članke ter pametujem, pa vendar je brez izkušenj vse takšno znanje brez pomena. Ko se posameznik po preteku nekega življenjskega obdobja ozre nazaj in ovrednoti sadove svojega dela, spozna, da nič ni tako, kot je pričakoval. Le lastne izkušnje izza katedra so nenadomestljiv vir, ki oblikuje učitelja, da svoja ravnanja in odločitve lažje prilagaja vsako leto novi generaciji učencev.
Neizogibno dejstvo je, da sem v svoj ideal učitelja matematike, ki ga želim dosegati v svojem poklicu, zagotovo vključila najboljše poteze, ki sem jih bila kot učenka, dijakinja in študetka deležna pri svojih učiteljih. Jasnost razlage, strokovna natančnost, poštenost, dinamičnost, plemenita skrb za posameznika, zmernost, doslednost s kančkom popustljivosti. Srčno si želim, da bi na svoji učiteljski poti dosegla ta plemeniti koktejl spoštovanja vrednih potez.
Zavedam se, da bo moje poučevanje vedno polno napak. Mladostni idealizem je eno, realizacija pa drugo. Sploh začetek bo zagotovo poln najazličnejših spodrsljajev. Morda se bom s kombinacijami lotila izbiranja r kroglic izmed n oštevilčenih kroglic (namesto z variacijami), morda me bo k predčasnemu koncu ure zavedla namerno premaknjena ura, zagotovo me bodo dijaki kar nekaj časa prinašali okoli z ponarejenimi podpisi staršev na opravičilih, morda jih niti ne bom znala dobro motivirati za prenos in sprejem svojega entuziazma, gotovo bom katerega od dijakov precenila v svojih pričakovanjih, marsikoga pa neupravičeno podcenila. Se bo že našla ovira, kjer bo moj idealizem pogorel. Seveda lahko pričakujem vzpone in padce v svojem poučevanju. Želim si pa, da bi se znala pobrati in iz implikacije v implikacijo slediti poti do rešitve. Saj je to vendar matematika!
Povezanost vzgoje, pouka in šolstva je verjetno že od nekdaj predmet spolitiziranih debat. Nekaj časa smo bili deležni sklepa, da šola ni dolžna vzgajati, nato ga je zamenjalo stališče, da sta pouk kot posredovanje novih učnih vsebin in vzgoja dozorevajoče osebnosti neločljivo povezana. Seveda je otrokova vzgoja v prvi vrsti dolžnost in pravica njegovih staršev, šola pa je učencu dolžna posredovati zgled pozitivnih vrednot vztrajnosti, truda, zavezanosti k doseganju zastavljenih ciljev, medsebojnega spoštovanja … Pri tem je vsak učitelj zgled svojim dijakom. Uči jih pravil komunikacije, odgovornosti, spoštovanja …
Kaj pa matematika? Z doslednim upoštevanjem implikacij v izrekih uči spoštovanja avtoritete, z navajanjem k sprotnemu delu učencem skuša privzgojiti delovne navade, s “teženjem” ob morebitnih neuspehih spodbuja k odgovornosti za sprejemanje vzponov in padcev, s pohvalo in spodbudo ob uspehih učencem vliva samozavest.
Pa jaz? V svoji naivni viziji učiteljevanja želim dijakom posredovati občutek zmagoslavja ob podčrtanju pravilne rešitve, preko matematike pa bi jim rada posredovala življenjska računska pravila, čeprav se nam včasih zazdi, da ena in ena ni vedno dve. Zavedam se, da so to visoki cilji, vendar uresničljivi oz. vsaj na začetku moram biti prepričana v to.
Sprva je bila matematika le predmet v šoli. Rada sem preračunavala domače naloge, pa stare teste in še naloge za
V tem trenutnku še sama ne vem, ali sem se z odločitvijo za pedagoško smer študija res odločila tudi za učiteljski poklic. Na pragu svojega 2_. leta že ob samem izrazu “poklic” čutim odgovornost do bodočih dijakov na eni strani in nelagodnost ob navidezni determiniranosti na drugi. Celo življenje poučevati seštevanje vektorjev, vsako leto znova? Res poklic ali le delo, za katerega sem se formalno izobrazila? Ob skorajšnjem formalnem zaključku študija lahko le povzamem šopek svojega naivnega idealizma, da se mu bom lahko nekoč kot prekaljena “stara zmajevka” izza katedra smejala, ko bodo vse ostale zaloge humorja (na svoj račun) že izčrpane.
Vir: Flickr.com
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=M_bvT-DGcWw&rel=1]
Kdo je dober človek?
Že antični filozofi in pedagogi so poudarjali, da je vzgoja namenjena, prirejena in posvečena predvsem oblikovanju osebnosti, je racin pridobivanja splošne kulture in omike. Njej ob bok pa stopa pridobivanje tehničnega oziroma specialnega, strokovnega znanja. Oboje naj bi učencem podajali učitelji s pravo mero strokovne in človeške avtoritete in integritete. Avtoriteta in integriteta sta nelomljivo povezani s pedagoškim trosom, ki omogoča, olajša in zagotavlja stik dveh ljudi (učenca in učitelja) v odprtem, spodbudnem, enakovrednem in vznemirljivem odnosu, ki temelji na zaupanju, naklonjenosti, predanosti, vzajemnosti in potrpežljivosti. Idealno kombinacijo vzgoje in učenja (izoblikovanje logosa in osebnosti) pa je danes zelo težko uresničiti.
Read the rest of this entry »
Biti avtonomen pomeni biti človek. A biti konformist pomeni biti papagaj.
Kaj je vzgoja?
Odgovarjanja na to vprašanje sem se lotila klišejsko
Razkorak med funkcionalnostjo in estetiko nastopa že od pamtiveka. Vanj se zaletavamo pri vprašanju kulture, umetnosti, pa tudi pri vrednotenju pomembnosti pouka posameznih predmetov. Seveda so nekatera področja še pogosteje označena kot manj uporabna kot druga. Vsekakor pa je matematika v srednji šoli ena izmed tistih “čarovnic”, ki jo še nekoliko pogosteje kot ostale doletijo oznake:
- čudna
- kr nekj
- brezvezna
- zaj*
- glupa
- zapravljanje časa
- neuporabna
Še zlasti z uporabnostjo je križ. Read the rest of this entry »
